Iztok Noč

Iztok Noč

Z jogo sem se resneje začel ukvarjati v času doktorskega študija. Zaradi zdravstvenih razlogov sem v
jogi najprej videl le fizično prakso in rehabilitacijo. A kmalu sem spoznal njen pravi obseg in se začel
zanimati za vse, kar je povezano z njo. Tako sem nekega dne pristal tudi na delavnici Eve Brovinsky.
To je bil moj prvi stik z akrojogo in enosmerna karta v svet akrojoge.
Kljub navdušenju, je bil začetek počasen. Akrojoga je bila pri nas še novost, ponudba pa posledično
majhna. Obiskoval sem vedno več vadb in delavnic, po nekaj letih treningov pa sva s Kajo Reberšek
začela voditi tudi svoj tečaj akrojoge v Plesnem klubu Šinšin v Kamniku. Začetki učenja so bili zahtevni,
a hkrati nagrajujoči. Učenje me je skozi leta tako prevzelo, da sem opravil učiteljski tečaj pri Leteči jogi
in tudi uradno postal učitelj akrojoge.
Akrojoga danes igra glavno vlogo v mojem življenju. Vseeno pa mi nikoli ne bo nadomestila joge in
sorodnih praks. Z njimi se enostavno preveč dobro dopolnjuje. Zaradi izvajanja v parih in večjih
skupinah, akrojoga namreč zahteva aktivno sodelovanje udeležencev. To pa pomeni, da se naša
znanja stalno prepletajo, zorni koti znanega pa posledično širijo.
Natančnost Iyengar joge mi je pri srcu. Prav tako igriv pristop k učenju, ki ga pri Leteči jogi najbolj
zagovarjamo. In ti dve lastnosti se v praksi odlično ujameta. Natančna navodila, postopno grajenje
položajev, varovanje z spoterji, dobra komunikacija in podobna orodja namreč gradijo tudi zaupanje.
To je pa ključno tako za osebno rast, kot za sproščeno sodelovanje v akrojogi in izven nje.
Mojo akrojogo sta dodatno začinila še Kajino plesno znanje in duh Šinšina. Plesni dvigi in kratke
koreografije so se izkazale kot odlična popestritev. Kratki nastopi pa kot zabaven način gradnje
prijateljskih vezi in tudi širše skupnosti akrojoge.
Res je, napredek zahteva resnost in predanost. A to ne pomeni, da se moremo odreči igrivosti. To je
glavno sporočilo, ki sem ga prejel od akrojoge. In to je tudi tisto, kar bi rad delil naprej.